O anestetizirajočih praksah sodobne umetnosti

Povzetek

Izhodišče mojega prispevka je naraščajoča estetizacija vsakdanjika. Postopek še posebej zadeva mestni prostor, ki v sodobnih zahodnih družbah postaja hiperestetska in obenem estetizirajoča scenerija. Vendar pa kritiki opozarjajo na to, da preobilica estetskih dražljajev vodi v ravnodušnost in v potlačitev ostalih življenjskih dimenzij. Opazen del sodobne umetnosti se vpisuje v estetizirajoče procese in afirmativno estetiko podreja ustrezanju okolju. To zadeva predvsem tako (precej nerodno) imenovano javno umetnost. Vendar pa se pojavljajo tudi umetniški ukrepi, ki so do estetizacije vsakdanjika kritični. Wolfgang Welsch jih označuje za neestetizirajoče. Znova potrjujejo Adornovo pripombo, da so “gerade den ästhetisch avancierten Nerven ist das selbstgerecht Ästhetische underträglich geworden.” Ti ukrepi zahtevajo posebno pozornost estetikov in sicer še posebej tedaj, ko skušajo nadalje razviti kritični potencial svojega področja.