Po dobi kánonov: pisanje na steni (Oblike in norme umetnosti v muzejih)

Povzetek

Referat se ukvarja z usodo zgodovinske in sociološke povezave med estetskim izkustvom in strategijo muzejske postavitve. Povezava med teoretsko in praktično, ali točneje, institucionalno platjo interpretacije in vzdrževanja umetniškega dela oziroma zbirk, sta podpirala iste interese. Osamitev umetniških del od vsakdanjega življenja, iz njihovih družbenih okvirov, je služila interesom nespodbijane prevlade zahodnega kánona. Muzeji so ostali stražarji – včasih praznih – norm in oblik, so zadnja in zelo priljubljena “Institucija” konserviranja tradicije in reklamiranja Reda. Toda multikulturalni izziv in relativizem sta dokončno spodkopala tradicijo. Kritično ponovno preučevanje vladajočih oblik skupinskega spomina je včasih rezultiralo v krizi muzejske dejavnosti. Klasifikacijske in zbiralske strategije so se izkazale za preveč prazne in brez pomena, za preveč abstraktne in preveč usmerjene na moč. Nova muzeologija je ponujala novo zvrst teoremov za zbiranje, klasifikacijo, vizualno razstavno predstavitev, muzejsko pedagogiko in ponudila novo pogodbo z multikulturalnim svetom, v katerem je bila evropska tradicionalna percepcija le ena izmed mnogih. Nova muzeologija se je odrekla pojmu posebne visoke kulture in klasičnih umetnosti, v zameno za izgubo izjemnosti pa se je v obdobju postkulturalne hierarhije pričela nova in obetavna izmenjava med umetnostjo in antropologijo.