Reprezentacija in umetniška normativnost

Povzetek

Vizualno umetnost našega stoletja lahko razdelimo v dve glavni obliki. Prva je tradicionalna umetnost (katere podaljšek tvori precejšen del modernistične umetnosti), ki privilegira prepoznanje in užitek, ki ga takšno prepoznanje nudi. Druga oblika se prične z ready-mades in se nadaljuje s konceptualno in neokonceptualno umetnostjo. Čeprav je v tem drugem primeru teorija veliko večjega pomena kot v prvem in predhodi samemu delu, lahko takšno delo na koncu koncev igra podobno vlogo kot tradicionalna umetnost, saj ravno tako lahko nudi posredno obliko prepoznanja. Predpogoj za to je, da deluje kot družben fenomen, namesto da svojo umetniško tehtnost gradi izključno na dejanju proizvodnje ali stvaritve. Umetniško vrednotenje, ki zagovarja mnenje, da vsa umetniška dela niso enakakovredno umetnost, zahteva, da ostaja nedotaknjen položaj kartezijanskega subjekta, saj je le na ta način možen distancirajoči pogled, ki ga enačimo z estetskim in umetniškim dojemanjem in vrednotenjem.