»Tri ali štiri maksime...«

Povzetek

Descartes v Razpravi o metodi spregovori o maksimah svoje začasne morale, ki so »tri ali štiri«. Kako razumeti to nedoločnost? Po prikazu dveh interpretacij tega mesta (F. Alquié in J.-M. Beyssade) jo avtor pojasnjuje s pomočjo analize prve maksime, ki pokaže na njen notranji razcep. Sestavljata jo dve obljubi. Uvodni obljubi zunanjim avtoritetam, ki je včasih dojeta kot vsa »vsebina« prve maksime, se v nadaljevanju pridružuje često prezrta ali slabo ovrednotena obljuba samemu sebi, po kateri ne kaže obljubljati drugim ničesar o stvareh, do katerih se sodba lahko spremeni. Med obljubo lojalnosti zunanjim avotritetam in zvestobo svobodi razumskega raziskovanja je težko premostljiva napetost. Avtor dokazuje prvenstvo Descartesove obljube samemu sebi, ki edina zagotavlja ustrezno podlago znanstvenemu raziskovanju in je v tem pogledu temeljna maksima morale - t.i. četrta maksima jo le reformulira in razvije v »varni« razdalji od opozicije s strateško deklarativnim začetkom prve.