»Tri ali štiri maksime...«
Povzetek
Descartes v Razpravi o metodi spregovori o maksimah svoje začasne morale, ki so »tri ali štiri«. Kako razumeti to nedoločnost? Po prikazu dveh interpretacij tega mesta (F. Alquié in J.-M. Beyssade) jo avtor pojasnjuje s pomočjo analize prve maksime, ki pokaže na njen notranji razcep. Sestavljata jo dve obljubi. Uvodni obljubi zunanjim avtoritetam, ki je včasih dojeta kot vsa »vsebina« prve maksime, se v nadaljevanju pridružuje često prezrta ali slabo ovrednotena obljuba samemu sebi, po kateri ne kaže obljubljati drugim ničesar o stvareh, do katerih se sodba lahko spremeni. Med obljubo lojalnosti zunanjim avotritetam in zvestobo svobodi razumskega raziskovanja je težko premostljiva napetost. Avtor dokazuje prvenstvo Descartesove obljube samemu sebi, ki edina zagotavlja ustrezno podlago znanstvenemu raziskovanju in je v tem pogledu temeljna maksima morale - t.i. četrta maksima jo le reformulira in razvije v »varni« razdalji od opozicije s strateško deklarativnim začetkom prve.Prenosi
Podatki o prenosih še niso na voljo.
Prenosi
Objavljeno
2016-01-24
Kako citirati
Pribac, I. (2016). »Tri ali štiri maksime.«. Filozofski Vestnik, 17(3). Pridobljeno od https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/3964
Številka
Rubrike
René Descartes (1596-1996)
Licenca
Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da v njem niso kršene avtorske pravice tretjih oseb ali kake druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter da bodo povrnili morebitno škodo.
Podrobneje v rubriki: Prispevki