UNIVERZALNOST DRŽAVLJANSTVA PROTI NACIONALNI DRŽAVI

Povzetek

Univerzalnost človekovih pravic je od začetka v nerešenem napetem odnosu do partikularnosti moderne nacionalne države. Za rešitev tega odnosa sta obstajali v novejši evropski zgodovini dve poti: nemška pot etnično homogene nacionalne države in francoska pot teritorialno definirane, etnično nevtralizirane heterogenen nacionalne države. Prva pot vodi nujno v nacionalizem, druga pa je z nacionalno identiteto in z dvojico prijatelj-sovražnik povezana le naključno ali empirično. Načelo heterogene nacionalne države je integracija suverenosti ljudstva z univerzalnostjo človekovih pravic. Problem evropske integracije je dvojen. Glede na homogeno nacionalno državo bi bila vsaka oblika integracije, tudi tista, ki jo spremljata deficit demokracije in prednost birokratsko-ekonomskega načela, že napredek. Vendar pa pri državah ES, ki so vse uresničile heterogene nacionalne države, ne gre za tak primer. Birokratsko-ekonomska »trdnjava Evropa« bi pomenila jasen padec pod doseženo stopnjo pravic in demokracije. Seveda pa obstaja tu dilema:zaustavitev evropskega procesa integracije bi lahko pripeljala do regresije heterogenih nacionalnih držav v homogene. V toliko je nacionalna država v vsakem pogledu anahronistična.