Nekaj pripomb k razmerju teorija-praksa pri Kantu

Povzetek

Članek razvije najprej dvojno funkcijo, ki jo ima razsodna moč v okviru Kantove filozofije, da namreč na eni strani omogoča prehod v načinu mišljenja v skladu z načeli narave k načinu mišljenja v skladu z načeli svobode, in da na drugi strani vzpostavlja specifično enotnost med teorijo in prakso. V nadaljevanju analizira nekatere implikacije, ki izhajajo iz opredelitve tretje Kritike kot točke, kjer se dovrši transcendentalna teorija čutnosti.