Možnost teorije sodobnega zgodovinopisja

Povzetek

V prvem delu, predstavlja prispevek eno izmed dimenzij filozofske rekonstrukcije evolucije novoveške teorije zgodovinopisja. Z analizo osrednjih tez Giambattista Vicoja, Wilhelma Diltheya in Benedetta Croceja, skuša opozoriti na linijo, ki v modernem razmišljanju o smislu zgodovinske znanosti začenja z t.i. kartezijanskim obratom Vicoja se nadaljuje (tudi) prek refleksije teoretske in metodološke tradicije nemške klasične historiografije 19. stoletja v mišljenju Benedetta Croceja in v »bilanci zgodovinopisja« Wilhelma Diltheya ter se (za sedaj) izteka v percepcijo zgodovine kot »hermeneutične znanosti«. V drugem delu pa srečamo predstavitev nekaterih bistvenih problemov samorefleksije slovenskega zgodovinopisja iz katere je razvidno, da lahko govorimo predvsem o ideološki kontaminaciji refleksivnega historiografskega mišljenja.