Delitev in demokracija: o postfundacionalistični politični filozofiji Clauda Leforta

Povzetek

V pričujočem članku izhajam iz teze, da je Claude Lefort teoretik kontingence in hkrati postfundacionalist. Tako kontingentnost kot praznost mesta oblasti napotujeta na to, da družba ni zgrajena na trdnem temelju: opozarjata na odsotnost družbene oziroma zgodovinske nujnosti, odsotnost pozitivnega temelja družbe. S tem pa hkrati opozarjata, da razsežnost temelja ni preprosto izginila, kajti navzoča je prav skozi svojo odsotnost. Prav na tej točki pa stopi demokracija na prizorišče. Naša interpretacija Lefortovega dela si bo prizadevala upravičiti tole trditev: demokracijo moramo razumeti kot ontično prizpoznanje ontološke pogojenosti družbe. S tem mislimo na insitutcionalno pripoznanje in diskurzivno aktualizacijo odsotnosti pozitivnega temelja družbe. Z aktualizacijo odsotnega temelja v okviru posebnega institucionalnega, kulturnega in diskurzivnega dispozitiva demokracije, je družbi simbolno dodeljeno mesto ali rajši ‘ne-mesto’ njenega temelja. Ni dvoma, da gre tu, kot moramo takoj pristaviti, za paradoksno podjetje, ker je nemogoče popolnoma institucionalno prezentificirati nekaj čisto negativnega oziroma odsotnega. Demokracija si mora potemtakem prizadevati za pripoznanje odsotnosti kot odsotnosti, to je, za pripoznanje, da družbe ni mogoče enkrat za vselej utemeljiti. S sprejemanjem logike breztemeljnosti, samorazcepa kot nečesa konstitutivnega, razsežnost temelja ne izgine povsem. Prej bi morali reči, da je ta razsežnost očiščena vsake pozitivne vsebine in ohranjena kot nekaj odsotnega. Prav v tem smislu je mogoče reči, da je demokracija - in z njo Lefortova teorija demokracije - postfundacionalistična. Kajti v nasprotju z drugimi družbenimi formami, demokracija temelji prav na pripoznanju odsotnosti vsakršnega dokončnega temelja.