Naključje in človeško delovanje v Aristotelovi Fiziki

Povzetek

Aristotel v Fiziki 2.4-6 razpravlja o tako imenovanih naključnih dogodkih (ta apotuches) in jih definira kot dogodke, ki se zgodijo akcidentalno in ki so takšni, da bi se lahko zgodili zaradi razumskega človeškega delovanja. Dejstvo, da jim pripiše lastnost, da so “zaradi nečesa”, je najbolj sporno. Zagotovo ne obstajajo “zaradi nečesa” v istem pomenu, v katerem je “običajni” teleološki proces “zaradi nečesa”, tj. v pomenu, da je rezultat procesa odgovoren za njegovo pripetitev. Avtor v tem eseju predoči nekatere razloge, zakaj Aristotel vztraja, da so naključni dogodki dogodki “zaradi nečesa”. Pokazati poskuša, da je takšna označba naključnih dogodkov naravna posledica konsistentne rabe načel, ki jih Aristotel običajno priporoča filozofom narave. Avtor skuša tudi dokazati, da Aristotel dejansko potrebuje naključne dogodke, opisane na takšen način: da eksistenca naključnih dogodkov, ki jih opiše kot dogodke “zaradi nečesa”, potrjuje njegovo zaupanje v premoč teleološke razlage človeškega delovanja.