FUNKCIJA METAFORE V MARXOVI TEORIJI

Povzetek

Metafora naj bi pomenila slikovit izraz stvarnosti. Analiza se osredotoča na predmet metafore, tj. na presenetljivo dejstvo, da lahko ženske pomešamo z rožami. Predpostavka je, da je potrebno izraz »biti roža« prevesti v »biti krasen«. Mnogi teoretiki obravnavajo metaforo kot umetniško podobo, ki je brez pomena za spoznavno in informativno funkcijo jezika. Metafore ne moremo sprejeti kot »resnične«, saj ni nihče tako naiven. V resnici moramo metaforo jemati resno. Je oblika estetske funkcije in kot taka ne zadeva le resnice o označevanem predmetu. Estetska funkcija odtegne pozornost z označenega na način označevanja (Platon). Je način samonanašanja in samorazla-ganja jezika, ki usmeri sprejemnikovo pozornost na sam znak (Mukarovsky). V teoretskem diskurzu metafora ni le pogovorna kozmetika in dekoracija. Je oblika samo-refleksije in samorazlage, ki odvrne prejemnika od predmeta teorije k teoriji sami. Marxove metafore so obravnavali kot del njegovega osebnega sloga. Nekatere od njegovih kategorij so bile razkrite kot metafore (Silva). Vendar pa ni bilo dovolj poudarjeno, da Marx najpogosteje uporablja metafore kot način razkrivanja funkcij teorije, ki razvija »der Welt aus der Prinzipien der Welt neue Prinzipien«. Raziskali bomo njegovo metaforo: »... man muß diese versteinerte Verhältnisse dadurch zum Tanzen zwingen, daß man ihnen ihre eigne Melodie vorsingt...«, in pokazali, da Marx slikovitih izrazov ne uporablja namesto jasnih in strogih le zaradi njih samih, ali celo zaradi pomanjkanja teoretskih rešitev, marveč kot sredstva za teoretsko samo-refleksijo in avtoreferenco. Metafora je »resnica« metode: je konkretna abstrakcija, ki naredi vidne možnosti teorije kot materialne sile ter je več kot le zvesti odsev predmetov.