NOVA DRUŽBENA GIBANJA — NOV POJEM SUBJEKTA?

Povzetek

Prispevek skuša izpeljati predpostavko, da sodi Habermas med tiste teoretike družbenega, ki poudarjajo »konstitutivno naravo razlike« (Laclau). To predpostavko dokazuje na podlagi dveh temeljnih Habermasovih argumentov. Prvič, njegovo večkratno opozarjanje, da se v procesu racionalizacije kulturne moderne nikakor ne izgubijo vse vsebinske konotacije, razširi v argument, da brezvsebinskega, proceduralnega komunikativnega uma ne smemo razumeti kot nekaj zgolj formalnega. Ravno z njim vznikne namreč neki paradoksni vsebinski moment, ki je sicer produkt uma, a ga kljub temu ne moremo več posredovati z njim. In drugič, iz Habermasovega poudarjanja ambivalentnega značaja subjektivnosti kot principa moderne, sklepa prispevek (na osnovi teorije J. Lacana), da subjekt ni drugega kot nemožnost lastne reprezentacije, prazno mesto v simbolni reprodukciji sveta življenja. V zadnjem koraku skuša nato določiti, v kakšni meri ta koncept subjekta ustreza novim družbenim gibanjem.