Razstavitev Evrope v jugovzhodni Aziji: konteksti nove sodobnosti

Povzetek

Pripisati Jugovzhodni Aziji sodobnost in iz nje torej narediti sodoben kraj ali kraj sodobnega, vsebuje ali svoj razlikovalni izraz pod zaščito sorodstvenosti ali pa zahtevo po kritiki same zgodovine modernosti, ki stremi za takšno odgovornostjo. Politična ekonomija razstavljalskih praks, ki zasmehujejo sodobno umetnost, preganja konstrukcijo omenjene kategorije in prikliče v spomin proces, s katerim je umetnost privilegiran civilizirajoči izrazni način pričela konstituirati takšne modernistične izdelke in izdelovalne postopke kot so narod, muzej, vizualna reprezentacija in etična osebnost gldedajočega subjekta. Iskanje sorodnega v sodobni umetnosti lahko odčara privlačnost avtentičnosti kot cenjenega telosa diskurza identitete in zarotniške totalnosti kakršnekoli globalne koalicije kot edino sprejemljivega zaključka globalizacije. V tem »kognitivnem karti-ranju« se sodobna umetnost izrezbari v visoki relief kot »izjavljajoča sedanjost«, ki obravnava in dejavno na novo izumi pojme kot so vsakdanje življenje, postkolonialna modernost in geopolitična konstrukcija Jugovzhodne Azije same ter medsebojni tokovi med kraji in skupnostmi.