Ontologija občutja

Povzetek

Praksa bivanja v svetu kot subjekt psihoanalizi omogoča, da teorizira subjektivnost. Freud je subjektivnost teoriziral z vidika želja, tistih potlačenih nezavednih sil, ki so v sporu s subjektovo potrebo živeti v svetu. Izid tega konflikta za subjekta je travma, za psihoanalizo pa takšna travma predstavlja pot do zdravljenja, pri čemer psihoanaliza izhaja iz domneve, da s svojo metodo transferja dejansko poseduje vednost, ki vodi v zdravljenje. Lacan ponudi novo interpretacijo Freuda s tem, da subjekt obravnava kot nenehno ontološko uganko, kolikor subjektivna nezavedna želja ni le (potencialno) travmatična, temveč nujno (vedno) jezikovna. Kaj pomeni, da je ontološka uganka? Za Lacana je subjekt najprej in predvsem govoreče bitje v nenehnem prizadevanju za izražanje nezavedne želje. To pa zato, trdi Lacan, ker se rodimo v govorico, ki ne le da obstaja pred nami, ampak se nadaljuje tudi po smrti. Na ta način je subjektivnost neizogibno naperjena na govorico, vendar ostaja v notranji zunanjosti glede nanjo. Nezavedno je torej mešanica notranjosti in zunanjosti, enigmatični (pred)ontološki prostor, ki ga Lacan imenuje ekstimnost. Namen pričujočega besedila je raziskati Lacanovo naravnanost subjekta k ekstimnosti kot mestu subjektivnega konflikta, kjer transfer v svojem prizadevanju za subjektovo željo po vednosti in rokovanju s simptomom mobilizira novo ontološko razsežnost, v kateri lahko rečemo, da je ekstimno strukturirano kot občutje.