Mesto subjekta v Badioujevi teoriji discipline

Povzetek

Teorija discipline Alaina Badiouja združuje številna pomembna teoretska orodja, ki jih je razvil med svojimi večkratnimi srečevanji z različnimi filozofskimi in političnimi okolji od sredine šestdesetih do sredine osemdesetih let, ko je napisal svoj magnum opus Biti in dogodek. Na tem obsežnem terenu je Badiou izražal na videz različne zaveze: od logike in epistemologije znanosti v poznih šestdesetih in politike v sedemdesetih letih do ontologije in matematike v osemdesetih, kar se je nadaljevalo vse do danes. Vendar pozorno branje njegovih glavnih del v tem obdobju razkrije notranjo miselno nit, ki poteka med njimi in ki sem jo poimenoval disciplina. Z drugimi besedami, disciplina je okvir, znotraj katerega lahko rekonstruiramo Badioujeve glavne ideje kot del kontinuiranega dela (v navedenem obdobju), ki ne razkriva le notranje koherentnosti njegove misli skozi čas, znotraj katere je pokazal različne in na videz nepovezane zaveze, temveč nam daje tudi orodje za razumevanje ključnih konceptov njegove filozofije, kot so postopki resnice, ontologija, fenomenologija in njegova zavezanost aksiomatskemu mišljenju. Namen tega članka je preučiti pojem subjekta v luči teorije discipline. To bomo storili tako, da bomo preučili Badioujevo srečanje z dvema ključnima vidikoma teorije subjekta, ki ju je obravnaval Lacan: kartezijanski cogito in razmerje med subjektom in matematičnim neskončnim.