Nazaj k izrednim stanjem

Povzetek

V prvem delu članka avtor analizira zadnjo fazo pandemije covid-19, ki jo poimenuje eks-komunikacija. Značilnost te faze ni le dokončen prehod v »življenje z virusom«, temveč tudi retroaktivni izbris potencialno dragocenih naukov pandemije za spopadanje z drugimi krizami. Potem ko v drugem delu besedila očrta novo razumevanje pravnega pojma podnebnih izrednih razmer, se avtor v zaključku osredotoči na razprave o globalnem segrevanju v 70-ih letih 20. stoletja. Pri tem postavi tezo, da velja izvore vseh oblik »podnebnega odlašanja« (Lamb et al.) iskati v sovpadu dveh protislovnih tendenc v tistem obdobju: odločenosti, da v zgodnji fazi ustavimo globalno segrevanje, in tehno-utopične želje, da bi z namernim segrevanjem ozračja preprečili nastop naslednje ledene dobe. Ironija je v tem, da previdnost, ki se je ponudila kot izhod iz protislovja, ni le spodletela v blaženju podnebnih sprememb, temveč je naposled za dogledno prihodnost preprečila nastop ledene dobe. Tovrstni jasni signali antropocena nas soočajo z novo izbiro, izbiro med dvema različicama samoumevnosti, dvema različicama nemožnega.