Pascalovska stava politike: pripombe k Badiouju in Lacanu

Dominiek Hoens

Povzetek

Badioujevo zanimanje za Pascala je posledica načina, kako slednji misli skupaj um in vero, namesto da bi ju preprosto zoperstavljal. Um mora ne le spoznati svoje lastne omejitve, ampak tudi pripoznati presežek, ki deluje hkrati kot ovira in kot poriv njegovega delovanja. Badiou je očitno naklonjen pascalovskemu subjektu, ki veruje, ne da bi bila njegova vera zunanja in zoperstavljena umu. A vseeno se zdi, da Badiou spregleda poseben kontekst Pascalove misli in zato ostaja slep za problematičen značaj pascalovskega, s tem pa tudi svojega lastnega militantnega subjekta. Na kratko rečeno: politični militant zase morda misli, da je subjekt postopka resnice, a da bi to naposled tudi postal, se bo moral izogniti vsaj temu, da postane objekt temačnega, okrutnega in nehvaležnega Boga. Tu nam prav Lacanovo branje Pascala omogoči izdelati bolj rafinirano teorijo subjekta, ki je hkrati svarilo pred krščansko, »perverzno« eksploatacijo tega subjekta. Sodoben primer tovrstne eksploatacije je mogoče videti v neoliberalizmu, ki od nas pričakuje, da dejansko ljubimo sistem, ki nam v zameno ne dolguje ničesar.

Celotno besedilo:

PDF


Avtorske pravice (c) 2019 Filozofski vestnik

##submission.license.cc.by-nc-nd4.footer##