Neko drugo telo, neka druga fantazma

ambivalenca, gon in črka v Freudovem »‘Otrok je tepen’«

Povzetek

V članku, ki ga je leta 1967 objavil v Cahiers pour l’Analyse, Jacques Nassif v obravnavi Freudovega spisa »‘Otrok je tepen’« premakne poudarek z etiologije perverzij na vprašanje fantazije oziroma fantazme. Nassif ugotavlja, da se v obravnavanih primerih razkriva temeljna fantazma in se loti njene »arheologije«, pri čemer izvor fantazme umesti v izvor spolne razlike: kastracije in Ojdipovega kompleksa. V zadnjih vrsticah članka se Nassif vpraša, ali bi bilo na tej strukturi mogoče zgraditi »neko drugo fantazmo« z drugačnim ubesedenjem, ki bi ustrezala »nekemu drugemu« telesu, a prizna, da njegovo branje ne dopušča odgovora na to vprašanje. V prispevku zagovarjam tezo, da dodatni premik fokusa omogoči pritrdilen odgovor na Nassifovo vprašanje, obenem pa nakaže možnosti nadaljnje razdelave. V mojem branju – ki se ne odvrne od Nassifa – je konceptualni fokus ambivalenca. Ta, kot formulira Freud, ni le sprevrnitev čustev v njihovo nasprotje, denimo ljubezni v sovraštvo. Ambivalenca je, nasprotno, soprisotnost reči, ki so »različne po svoji naravi«, in soprisotnost modificira te med seboj spete reči. V kontekstu fantazije v spisu »‘Otrok je tepen’« ta premik konceptualnega fokusa proizvede alternativno shemo Ojdipovega kompleksa, analizo gona kot jezikovne reprezentacije ambivalentnega razmerja in lacanovski koncept črke kot usedlino tega razmerja, okrog katerega kroži gon. Odtod sledi, da fantazije, ki jih popisuje Freudovo besedilo, ne izražajo le temeljne fantazme o izvoru spolov, kot predlaga Nassif, temveč obenem temeljno fantazmo o pogojih označevanja nasploh. Prispevek sklenem z odprtim vprašanjem – na katerega napelje Nassifovo lastno sklepno vprašanje – o možnosti nadaljnjega zbližanja med kvirovsko teorijo in lacanovsko psihoanalizo, ki ga odpre tovrstna analiza ambivalence, gona in črke.