Veličastno telo: agambenovska ne-nerazodevajoča se golota v umetnosti

Frances L. Restuccia

Povzetek

Pričujoče besedilo preiskuje Agambenovo pojmovanje umetnosti, opirajoč se pri tem na njegov pojem mesijanskega, kolikor le-ta vključuje »goloto«, zato da bi na tej podlagi izpeljalo njegovo idejo o golem. Agambenova »ontologija golote« zaceli razpoko med poiesis in praxis, ki je odprla uničevalno pot k estetiki, pri čemer je osrednjo vlogo v tem procesu dodeljena goli figuri v umetnosti. Če je umetnost mogoče ponovno odkriti prek »golote«, pa nas lahko umetnost po drugi strani naredi dovzetne za tesni stik med poiesis in praxis v samem življenju, s čimer nam omogoči, da zahtevamo obnovo našega poietičnega statusa v svetu prek konstitucije naših življenj kot »form življenja«. Toda Agambenova mesijanska golota (v umetnosti – prek golote) hkrati povzroči neoperativnost suverenosti, s tem da izključi predpostavko – tisto, na katero se opira tenčica – zgolj s tem, da poudari to, kar že obstaja. Suverenost s tem izgubi svojo moč, saj je odvisna od predpostavke izjeme, ki jo Agambenova mesijanska vizija, kolikor ostaja znotraj golote, ravno izključuje.

Ključne besede

mesijanski čas, golot, poiesis in praxis, forma-življenja, suverenost

Celotno besedilo:

PDF (English)


ISSN 0353-4510 | Part of Go to Open Humanities Press | © Filozofski inštitut ZRC SAZU | Oblikovanje: Phant&Puntza