PROBLEMI Z LUKÁCSEVIM »VMESNIM« OBDOBJEM

Abstract

Z Lukâcsevim »vmesnim obdobjem« razumemo njegovo delovanje med konsekvenco, ki jo je sam potegnil iz izjalovitve »Blumovih tez«, in pa njegovimi starostnimi filozofskimi deli. Problematičnost te periode je v Lukâcsevi naivnosti, ki jo sam razkriva v svojem Postskriptumu 1957 k: Moja pot k Marxu, še bolj pa v tistih amputacijah celih pomembnih tokov in duhovnih drž, npr. v spravljanju romantike na slab glas, in to tako v književnosti kot v zgodovini filozofije, zanikanje teološke periode mladega Hegla itn., amputacijah, po katerih vse prerad posega v svojem »partizanskem bojevanju«. Njegov estetski konservatizem ga mnogo bolj zbližuje s tradicionalističnimi modeli literature, kot denimo z Brechtovimi inovacijami. V tem se, mimogrede povedano, kaže tudi različnost izhodiščnih pozicij Korscha in Lukâcsa.