Epigeneza moralnosti: Kantova moralna filozofija med Kanonom in Utemeljitvijo metafizike nravi

Zdravko Kobe

Povzetek

V članku je prikazan razvoj Kantove moralne filozofije v času okoli Kritike čistega uma. Iz rokopisne zapuščine je mogoče sklepati, da je sredi sedemdesetih Kant razpolagal s podrobno teorijo moralnosti kot vrednosti biti srečen, ki je temeljila na poobčenju srečnosti in je samodejno vodila k moralni teologiji. Še pred izdajo Kritike se je ta teorija – na podlagi podrobnejše opredelitve pojma srečnosti, ki je zdaj vključevala razumskost, svobodo in samozadovoljstvo – razvila v nauk o epigenezi srečnosti iz zakonov svobode. Toda to še ni vse. Refleksije z začetka osemdesetih navajajo k obstoju še ena razvojne stopnje, ko se je ta nauk preoblikovala v sistem epigeneze čiste moralnosti, ki je na podlagi vzporednosti med spoznavanjem in delovanjem skušala utemeljiti brezpogojno zavezujočnost izhajajoč iz apriornih pogojev enotnosti hotenja končnega umnega bitja. Čeprav je bil program videti notranje konsistenten in navzven v skladu z okvirnimi zahtevami kritične spoznavne teorije, je bil nato – pod očitnim vplivom Rousseauja in verjetno kot pretiran odziv proti Garveju – nepričakovano opuščen. Toda ker po avtorjevem prepričanju Kantova končna moralna teorija v osnovi izhaja iz nekritičnega pojmovanja delujočega subjekta, se članek zaključi s tezo, da je treba za dosledno rekonstrukcijo kritične moralne filozofije poseči nazaj po gradivu, ki ga je nekoč razvil in opustil Kant sam.

Ključne besede

Immanuel Kant; Christian Garve; moralnost; srečnost; vrednost biti srečen; moralna filozofija; teorija delovanja; zavezujočnost; hotenje

Celotno besedilo:

PDF (English)


Avtorske pravice (c) 2019 Filozofski vestnik

##submission.license.cc.by-nc-nd4.footer##