Politika in umetnost: po padcu berlinskega zidu

Povzetek

V članku bom razpravljal o razliki med umetnostjo kot »politično zvrstjo« in »političnim značajem« umetnosti kot take. Z drugimi besedami, lotil se bom problema analitične politizacije umetniških del, in sicer politične interpretacije slike Gustava Courbeta Izvor sveta (L’Origine du monde, sredina 19. stoletja), ready-madea Marcela Duchampa Fontana (Fountain, 1917) in projekta Eduarda Kaca Zeleni fluorescentni protein – ZFP (Green fluorescent protein – GFP, 2000). Da bi prišel do odgovorov na vprašanji »Kaj pomeni, da so ta umetniška dela politična?« ali »Glede na kaj so ta umetniška dela politična?«, moram izvesti teoretsko in čutno politizacijo teh del ali vsaj nekaterih njihovih registrov ali režimov pojavnosti v družbi, kulturi in svetovih umetnosti. Zahteva po »politizaciji« postane kot zahteva relevantna »po postmoderni«. Kriza političnega in estetskega postmodernega pluralizma po padcu berlinskega zidu oziroma po koncu hladne vojne je z vzpostavljanjem »globalne politike« ponovno izzvala možnost za preizpraševanje »političnega« kot relevantnega odgovora na navidezno odsotnost kakršnegakoli političnega v neoliberalnih, navidezno nepolitičnih ali zunajpolitičnih tehnoloških praksah ureditve vsakdanjega življenja. Do tega obujanja »politike« je prišlo na zelo različne načine pri popolnoma različnih in pogosto nasprotujočih si filozofih in teoretikih (Jacques Derrida, Chantal Mouffe, Alain Badiou, Jacques Rancière, Antonio Negri in Michael Hardt, Giorgio Agamben, Paolo Virno, Brian Massumi idr.). Obujanje »političnega«, »vrnitev k političnemu« ali »politizacija ne- ali zunajpolitičnega« niso prakse strankarskega ali državnega strukturiranja realnosti, temveč teoretske konstrukcije o značaju, funkcijah in učinkih aktualnih izvajanj družbenosti.