Romantična politika in revolucionarna umetnost

Povzetek

Razprava povezuje avantgardna gibanja v dvajsetem stoletju z romantično željo po radikalni transformaciji družbe z estetskimi sredstvi. Avtor dokazuje, da so avantgarde peljale naprej romantični projekt, katerega koreninam lahko sledimo najmanj do Schillerjevih pisem O estetski vzgoji človeka, in da kljub zahtevam o radikalno novih estetskih usmeritvah ta gibanja niso temeljno prelomila z omenjeno razsežnostjo romantike. To je posebej očitno v številnih avantgardnih manifestih, ki so si prisvojili podzvrst, katere izvori so očitno politični. V minulih desetletjih so se kritiki varovali pred vzporednim tveganjem, povezanim z »estetizacijo politike«. Pojavilo se je splošno spoznanje, da moč pogosto deluje prek suženjstva in da je bil spektakel eno od priljubljenih fašističnih sredstev prepričevanja. Retorika manifesta je spektakularna na sebi lasten način, toda zastavlja težji primer: niti dejstvo njegove zveze z emancipatornimi ideali niti njegov izvor v Marxovih in Engelsovih spisih se nista izkazala zadostnega, da bi ga branila pred prisvojitvijo za avtoritarne cilje. Menim, da je razlog ta, da je manifest popeljal umetnost zunaj zgodovine; prinašal je različico romantičnega upanja, da bi umetniški razred lahko spremenil svet, kjer ga delavski razred ni. V zaključku predlagam, da medtem ko je manifest že dolgo nazaj prenehal služiti kot živa forma za izražanje estetskih ali političnih pogledov, si moramo vendarle zamisliti vrsto ciljev, ki bi lahko nadomestili njegove romantične politične upe.