Fantazma začetka pri Schellingu

Jelica Šumič-Riha

Povzetek

Sodobna misel se vpisuje v rubriko konca: konca politike, zgodovine in celo filozofije. Možnost vrnitve k filozofiji priča, da konec nikakor ni »usoda« misli. Vrnitev k filozofiji zahteva torej poprej, da opravimo s koncem. Toda ta odločitev končati s koncem ne konča tudi z začetkom, pač pa to vprašanje radikalizira: ne v smislu domnevne čistosti začetka, marveč prej v smislu poguma, nujnega za začetek brez kakršne koli opore ali temelja. Prav v luči te odločitve, kije dvojna gesta dokončanja in ponovnega začetka, postavi pod vprašaj alternativo med začetkom in konceptom, to je, dveh imaginarnih krajišč, ki naj bi določali sodobno misel, bomo analizirali Schellinga.

Če je Schellingova misel zanimiva za nas, je to v meri, v kateri tema začetka, kot jo obdeluje v Vekovih sveta, zahteva odločitev oziroma poseg v Grund, v fantazmatsko predzgodovino. Cilj pričujoče analize je pokazati, da ta odločitev, torej »pravi« začetek, konstituira hkrati tudi trenutek »dvojnega rojstva«: rojstva subjekta in Drugega. Pri tem smo poskušali pokazati, daje to rojstvo mišljivo le izhajajoč iz preseka »ne mislim« in »nisem«, dveh momentov, katerih notranjo dialektiko je demonstriral Lacan v svoji Logiki fantazme.

Celotno besedilo:

PDF


Avtorske pravice (c) 2019 Filozofski vestnik

##submission.license.cc.by-nc-nd4.footer##