Propad spomenikov ali: kaj lahko in česa ne moremo pokopati

Povzetek

Članek je posvečen usodi spomenikov sovjetske dobe v letih 1991-1996. Po neuspelem državnem udaru avgustu 1991 so množice jeznih ikonoklastov zmetale s podstavkov vrsto najbolj znanih moskovskih spomenikov. Ta dogodek je spodbudil mednarodno skupino umetnikov, da so predlagali spremeniti Moskvo v »vrt totalitarnega kiparstva«, s čimer bi poprejšnjim propagandnim delom dali nekakšen arhivski status. Zaradi večih razlogov se je zamisel na prvi pogled zdela imenitna. Njena edina pomanjkljivost je bila, da je tistim, ki so izvajali projekt, primanjkovalo distance, ki bi jim omogočila poigravati se s Terorjem in njegovimi referenti. Projekt so umaknili. V Moskvi delujoči fotograf Igor Muhin je nasprotno pričel dokumentirati propad tisočev in tisočev podeželskih spomenikov na terenu. Izkazalo se je, da so bolj podlegali slabim vremenskim razmeram, spontanemu vandalizmu ter pomanjkanju skrbi kakor pa globokim političnim razlogom. Avtor uporabi Benjaminova in Derridajeva besedila o Moskvi, da bi definiral status »sedanjega trenutka« v ruski zgodovini (močno ponavljujoči se v svoji domnevni enkratnosti). »Nezaslišane« lastnosti sedanjosti se izkažejo kot še ena zbirka sledov.