KANT IN KONEC RAZSVETLJENSTVA

Mladen Dolar

Povzetek

Izhajajoč iz dveh slavnih Kantovih tekstov (»Kaj je razsvetljenstvo?« in Spor fakultet) skuša pričujoči spis pokazati na notranjo zvezo med avtonomijo uma in subjektivno svobodo (tema dvema velikima razsvetljenskima gesloma) na eni strani ter nujnim pokoravanjem arbitrarni avtoriteti (kar bo kasneje poimenovano »represivni in ideološki državni aparat«) na drugi. V Kantovem načrtu za organizacijo Univerze se ta povezanost kaže kot delitev na zgornje in spodnje fakultete, pri čemer se morajo prve podrejati samovoljnim ukazom zunanje oblasti, druga (filozofska fakulteta) pa naj se ravna le po načelih uma. Obe plati spadata skupaj v skladu s Kantovim paradoksnim stališčem, da samo omejitev osvobaja, medtem ko bi neposredno sovpadanje obojega privedlo do nevarnosti totalitarizma. Toda ta bistvena zveza med umom in ne-umno arbitrarnostjo naposled meri drugam: subjekt, ki si v svoji radikalni avtonomiji in samoopredelitvi postavlja svoj lastni notranji Zakon, je prav v svojem jedru soočen z radikalno heteronomijo. Moralni Zakon, kategorični imperativ, subjekta šele zares oropa njegove iluzorne avtonomije, konec koncev je še manj umno utemeljen kot njegov objektivni protipol. Od subjekta zahteva nemogoče, ne da se ga zadovoljiti, a prav skozi to nemožnost, skozi to bistveno nezadovoljnost vznikne subjekt razsvetljenstva. Zadnji del skuša pokazati, kako Fou-caultova reaktualizacija kantovske pozicije zatre njene radikalne konsekvence. Foucault zvaja Kantovega subjekta na pred-kantovsko etično držo in tako zgreši tisto zastavitev subjektivnosti, ki je položena v temelje psihoanalize.

Celotno besedilo:

PDF


Avtorske pravice (c) 2019 Filozofski vestnik

##submission.license.cc.by-nc-nd4.footer##