Skrb za krajine – vabilo k oddaji prispevkov, Traditiones 52, 2023

Amanda Hilton je v članku Amara e bella, bitter and beautiful: a praxis of care in valuing Sicilian olive oil and landscapes (2022) tematizirala prakse skrbi za krajino kot močno vpete v ekonomsko vrednotenje krajine, toda hkrati tudi kot prakse, ki za izvajalce-kmete presegajo ekonomski smoter. Matej Vranješ je v članku Zelena puščava: kulturna krajina iz »domačinskega zornega kota« (2005) skrb za krajino obravnaval kot izrazito povezano z lokalno pripadnostjo in družinskim spominom. Oba avtorja sta se praks skrbi za krajine lotevala v razmerah, ki so jih lokalni prebivalci doživljali kot zapuščanje krajine, tj. ko je pri njih nastopil občutek, da za krajine nihče več ne skrbi tako, kot bi po njihovem moral. Hkrati imamo danes vse več konservatorskih inštitucij (konvencije, zavarovana območja, strokovna telesa, zakonodaja itn.), ki poudarjajo pomen krajin ter posledično skrb zanje formalizirajo, priznavajo pa tudi vlogo prebivalcev določenih krajev kot nosilcev vzdržnosti in torej skrbi za krajine. Po drugi strani skrb za krajine ne nastopa le v razmerah zaskrbljenosti, da so krajine ogrožene. Skrb je lahko čisto običajen potek dela na nekem območju. Lahko pa je tudi ustvarjalno oz. produktivno naravnana skrb, ko na primer akterji želijo v danem okolju ustvariti nekaj novega oz. ustvariti okolje, v katerem si želijo bivati, s čimer skrbijo tudi zase. Naštete procese lahko opažamo v podeželskem, urbanem in še kakšnem okolju. Tematska številka Traditiones se bo posvečala različnim vidikom skrbi za krajine.