Studia mythologica Slavica

Éva Pócs, devetdesetletnica

2026-08-30T16:31:01+02:00

Uvod – Premislek o delovanju mrtvih: razlogi, sprožilci in konteksti

2026-08-30T17:07:18+02:00

Grobni pridatki in dialektična posmrtna delovalnost v sodobnem Združenem kraljestvu: individualno in relacijsko, aktivno in pasivno, preteklost in sedanjost

2025-08-15T13:24:28+02:00

Grobni pridatki – torej oblačila in predmeti, položeni k pokojniku med pokopom ali upepelitvijo, ki jih živi pozneje ne morejo zlahka pridobiti nazaj – lahko razkrijejo veliko o tem, kako razumemo mrtve in njihovo delovanje. Čeprav jih navadno povezujemo z antičnimi pogrebnimi obredi, so grobni pridatki pomembna značilnost tudi številnih sodobnih pogrebov v Združenem kraljestvu, čeprav se o njih redko govori. Na podlagi obsežne raziskave, ki še poteka, članek pokaže, da v sodobnem britanskem kontekstu, kjer približno 53 % pogrebov vključuje grobne pridatke, ti razkrivajo tri dialektične napetosti v posmrtni delovalnosti: individualnost–odnosnost; preteklost–sedanjost; ter aktivnost–pasivnost. Hkrati so prepleteni tudi z dejavnostjo živih, spomina ter materialnih in spominskih predmetov.

Mrtvi kot ustvarjalci prostora: pokopališča kot čustveni, moralni in ritualni prostori

2026-02-05T12:51:58+01:00

Članek obravnava pokopališča v severovzhodni Sloveniji kot pokrajine smrti, v katerih umrli delujejo kot čustveni, moralni in ritualni akterji. Na podlagi desetmesečnega etnografskega terenskega dela, izvedenega leta 2024, raziskava preučuje, kako se odnosi z umrlimi ohranjajo, preoblikujejo ali prekinjajo skozi prostorske prakse in afektivna srečanja. Vsakdanja dejanja skrbi, kot so urejanje grobov in pogovori z umrlimi, ohranjajo pokopališča kot kraje moralne kontinuitete in družinske odgovornosti. Hkrati pa nekatere izkušnje stika z mrtvimi razkrivajo tudi moteče razsežnosti teh vezi, kjer se nerešeni odnosi raztezajo onkraj smrti in zahtevajo ritualno posredovanje. Na pojmovni ravni članek opredeli model kontinuiranih vezi skozi prostorsko perspektivo ter pokaže, da vezi z umrlimi vztrajajo tudi v utelešenih, krajevno umeščenih praksah.

Maščevanje zavrnjenih: vzpon, zaton in ozadje islandskih verovanj v nadnaravne družinske spremljevalce

2025-12-22T20:56:22+01:00

Stavbe na Islandiji so imele v preteklosti običajno kratko življenjsko dobo, zaradi česar so bila tudi verovanja v duhove ali prikazni, povezane s stavbami, precej omejena. Namesto takšnih verovanj pa Islandija pozna številne legende o duhovih, ki se navežejo na določene družine in skozi več generacij povzročajo različne težave. Zanimivo je, da podobnih verovanj ne zasledimo v sosednjih državah. Članek podaja pregled legend o teh duhovih, ki jih običajno imenujejo mórar (»šotno-rdeči«, moški) in skottur (»resasti klobuki«, ženske). Njihov izvor je včasih povezan s slabim ravnanjem bogatejših do revnih ali z zavrnitvijo nezaželenega ljubimca. Posebna pozornost je namenjena značilnostim in razširjenosti teh legend, možnim razlogom za njihovo navidezno edinstvenost ter vprašanju, zakaj ta verovanja v sodobni islandski družbi postopoma izginjajo (čeprav niso povsem izginila).

Delovanje mrtvih v sanjskih pripovedih: od tradicionalne kulture do (post)modernih perspektiv

2025-09-30T20:41:57+02:00

Pripovedi o sanjah lahko na splošno razumemo kot nekakšen meta-jezik, ki specifično individualno sanjsko izkušnjo preoblikuje v družbeno sprejemljivo javno pripoved. Kot neizogibno pričajo podatki folklorističnega terenskega dela, imajo pokojni v sanjah posebej pomembno mesto. V tradicionalni litovski kulturi je pojav pokojnikov v sanjah vzbujal skrb ter žive spodbujal k dejanjem, namenjenim izboljšanju razmer pokojnih. V sodobni in postmoderni družbi pa so se odnosi do smrti in pokojnih precej spremenili. Zato se zdi, da se je nekoliko premaknila tudi perspektiva v pripovedih o sanjah, saj se pozornost vse bolj usmerja k sanjajočim posameznikom in njihovim težavam.

Pokojni starš v morečih sanjah: soočanje s težavami v pripovedih o žalovanju

2025-12-22T21:15:25+01:00

Članek analizira tri pripovedi o žalovanju, v katerih odrasle hčere opisujejo moreče posmrtne sanje z umrlim staršem. Pripovedi so obravnavane z narativno analizo v dialogu s psihološkimi pristopi k sanjam v času žalovanja in k nadaljevanju vezi s pokojnikom. V psihologiji se žalovalne more običajno razumejo kot znak težav pri sprejemanju izgube. Vendar pa se v kontekstu žalovalnih pripovedi, ki prikazujejo življenje s pokojnikom, te more ne kažejo kot način predelovanja smrti, temveč odražajo težave v odnosu med hčerjo in staršem. Ker izražajo nelagodje zaradi vedenja starša, so more povezane s poskusom, da bi hči spremenila ali prekinila vpliv pokojnega starša na svoje življenje.

»Rast« in »zataknjenost«: moralnost, posmrtno življenje in vpliv mrtvih na žive

2026-02-05T11:32:18+01:00

Članek obravnava predstave o posmrtnem življenju in izkušnje z mrtvimi med pripadniki alternativnih duhovnosti v Bosni in Hercegovini. Temelji na etnografski raziskavi v Sarajevu in Banji Luki ter analizira, kako moralni okviri oblikujejo topografijo posmrtnega življenja. Po eni strani prevladujoče verovanje v duhovni napredek in rast v posmrtnem življenju vpliva na pozitivna srečanja s pokojnimi, ki so živeli v skladu z moralnimi načeli. Po drugi strani pa članek prikaže, kako duše, ki zaradi nemoralnega življenja ali »slabe smrti« veljajo za »zataknjene«, največkrat negativno vplivajo na žive. Recipročnost, osrednji koncept pri razumevanju odnosov med živimi in mrtvimi, je v primerjavi s prevladujočimi tradicionalnimi razumevanji preoblikovana. Med pripadniki alternativnih duhovnosti pomoč živih potrebujejo le tisti pokojni, ki so zaznani kot »zataknjeni«, medtem ko so mrtvi širše razumljeni kot skrbniki in podporniki živih.

Rodovne linije v alternativni duhovnosti: doživljanje delovanja prednikov prek duhovne energije

2026-02-05T11:42:18+01:00

Članek predstavlja rezultate etnografske raziskave, izvedene v Bratislavi, glavnem mestu Slovaške, med ljudmi, ki sledijo različnim duhovnim idejam in praksam. Obravnavam vlogo rodovnih linij pri oblikovanju načina, kako ljudje doživljajo delovanje mrtvih. Trdim, da so znotraj urbanih duhovnih miljejev rodovne linije povezane s konceptom energije, ki povezuje svet pokojnih s svetom živih. Specifična kulturna okolja vplivajo na pojmovanje osebnosti oziroma osebe in posledično na izkušnje delovanja prednikov. Osredotočenost na individualizem, skupaj z moralnim poudarkom na osebnem razvoju, vodi do specifičnih interpretacij teh izkušenj ter do posebne vrste esencializma, utemeljenega na moralnem presojanju.

Zakaj ljudje poiščejo medije: motivacije in utelešena izkušnja med klienti prakse trinožnega stolčka na madžarskem

2026-03-11T15:39:32+01:00

Prispevek obravnava sodobno medijstvo na Madžarskem na podlagi etnografske raziskave med izvajalci tehnike trinožnega stolčka in njihovimi klienti. Na osnovi intervjujev, opazovanja z udeležbo in analize seans preučuje razloge za iskanje stika z mrtvimi ter načine, kako tovrstne izkušnje vzpostavljajo občutek gotovosti, pomagajo pri soočanju z življenjskimi krizami in prispevajo k oblikovanju novih pomenov. Z umestitvijo madžarskega gradiva v širši evropski in globalni kontekst članek pokaže, kako individualizirane oblike medijstva, osredinjene na osebno izkušnjo, delujejo v sodobnem duhovnem in potrošniškem okolju.

Slikanje kot sredstvo za sporazumevanje z mrtvimi in drugimi nečloveškimi bitji

2025-10-22T15:47:04+02:00

Članek obravnava slikanje kot prakso vzpostavljanja odnosov z mrtvimi in drugimi nečloveškimi bitji v sodobnem in zgodovinskem kontekstu. Izhaja iz perspektive vernakularne religije, ki teh odnosov ne razume kot del zaprtih verovanjskih sistemov, temveč kot izkustva, ki nastajajo skozi telesno zaznavo, učenje in umetniško prakso. Članek temelji na etnografski raziskavi sodobne slovenske slikarke Ane, katere slikanje se razvija skozi občutek za prisotnost mrtvih in ne skozi stanje transa ali izgubo telesne avtonomije zaradi vpliva duhovnih sil. Njena praksa je primerjana s spiritualističnim slikarstvom Georgiane Houghton in Hilme af Klint, pri katerih je umetniško ustvarjanje temeljilo na pasivnem medijstvu in podreditvi umetničinega telesa duhovnim silam. Primerjava pokaže premik od hierarhičnih modelov razodetja k relacijskim oblikam ustvarjanja, pri katerih slika deluje hkrati kot liminalni objekt, slikanje pa kot relacijski proces, skozi katerega se med živimi in mrtvimi vzpostavljajo začasno stabilne povezave.

Sodobni kaidan: japonsko pripovedništvo grozljivk kot popularna kultura

2026-02-05T11:39:48+01:00

Članek raziskuje zgodovino in sodobni razvoj japonske tradicije pripovedovanja grozljivih zgodb, imenovanih kaidan. Predstavi zgodovino te tradicije pripovedništva od obdobja množične priljubljenosti v obdobju Edo, prek skepticizma, ki je prežemal družbeno klimo v obdobju Meiji, do 20. stoletja, ko je uvedba filma in televizije omogočila, da se je žanr grozljivk razvil v različnih medijih. Devetdeseta leta so obravnavana kot posebej prelomno obdobje, v katerem je kaidan vstopil v popularno kulturo skozi J-Horror, televizijske oddaje ter specializirane knjige in revije, ki so bralce nagovarjale, naj pripovedi doživijo neposredno z obiskovanjem strašljivih lokacij. Ob tej bogati medijski krajini je tudi klasično pripovedništvo doživelo preporod v obliki tekmovanj, nastopov v živo in tematskih barov, ki gostijo kaidan dogodke. Avtor raziskuje te fenomene prek analize medijev, terenskih opazovanj in intervjujev.

Календарная культура русского населения заводских поселений Республики Коми

2026-08-30T17:43:08+02:00