Svetovljanski sensus communis: občost občutka – občutek občega

Povzetek

Sensus communis, definiran kot predpostavka občutka, skupnega vsem, se pri Kantu jasno pokaže na dveh pomembnih mestih: kot vidik estetske sodbe v Kritiki razsodne moči (1790) in kot tema posebnega statusa svetovljanskega prava v razpravi Večni mir (1795). Zvezo med estetsko sodbo in svetovljanskim pravom vzpostavlja sensus communis, ki ga spodbujata domišljija in razsojanje o okusu; to Kant imenuje »razširjena miselnost« (erweiterte Denkungsart), »razširjena« ali »univerzalna komunikativnost« (erweiterte, allgemeine Mittelbarkeit). Njihova splošna povezanost z razsojanjem o okusu je stalno begala Kantove komentatorje in kritike. Razsojanje o okusu, o nemara najbolj radikalnem, značilnem, notranjem in zasebnem občutju, se zdi na prvi pogled paradoksen temelj občutka, ki naj bi bil skupen vsem. Sam Kant je ta paradoks poglobil tako, da ga je razvil kot antinomijo, tipično za razsojanje o okusu: okus kot notranji občutek je zelo specifičen in subjektiven, pa vendar ga je treba misliti, kot da je objektivno pomemben, in s predpostavko o tem, kaj je družbeno sprejemljivo. Kant hoče menda poudariti, da celo zelo subjektivne oblike estetskega zaznavanja predpostavljajo družbenost – ne kot objekt misli, ampak kot enega izmed njenih podobno sestavljenih stanj. – V tej razpravi sem razširila pojasnjevalni in kritični doseg tega paradoksa. Najprej sem pregledala nekaj starejših definicij in umestitev sensus communis v anatomskih, topografskih in optičnih modelih pri Aristotelu, Tomažu Akvinskem in Leonardu da Vinciju. Preden je besedna zveza sensus communis dobila pomen »občutek za obče«, je pomenila, kot se je pokazalo, »občost občutka«, koordinacijo zaznav, prejetih od zunanjih čutov. Tomaž Akvinski to opisuje kot »notranji čut«, skupaj z imaginacijo in vis cogitativa. V Leonardovih diagramskih risbah, ki ilustrirajo delovanje vida, čutne informacije potujejo k sensus communis, ki ima ob imaginaciji, intelektu in duši prostor v posebnem prekatu možganov. – Nato sem raziskala, kako Kant usposobi te starejše poglede na sensus communis, da postane njihov učinek kritičen. Če se Kant paradoksu, ki ga postavlja antinomija razsojanja o okusu samozadovoljno predaja do te mere, da tvega prepričljivost svojega argumenta – kritiki so ga obdolžili samoreferenčnosti –, je to zato, ker je drugje raziskal in izrazil razmerje med notranjimi in zunanjimi čuti, med individualnim, kontingentnim in partikularnim na eni strani in socialnostjo na drugi; pri tem se je oziral na »sile, ki vzgibavajo človekovo srce« – v polemiki proti Immanuelu Swedenborgu, objavljeni leta 1765 pod naslovom Sanje vidca duhov, odklonilno, v istem času pa naklonjeno v svojih prvih raziskavah o analitiki sublimnega v spisu »Lepo in sublimno« (1764) ter pozneje v Kritiki razsodne moči. Umestitev focus imaginarius v njegovem optičnem modelu mu omogoča, da razloži mnogovrstnost občutkov in njihovo prepletanje v imaginaciji, zaznavanje zunanje realnosti in notranjih občutkov. Ustrezna umestitev focus imaginarius postane odločilna pri razlikovanju med etično socialnostjo in odvisnostjo (slednje se je razkrilo v Schwärmerei, fascinaciji, sugestibilnosti). – Kantova teorija estetskega razsojanja torej ohranja elemente, ki jih je vzporejal v starejših razlagah in umestitvah sensus communis – zlasti vis cogitativa in imaginacijo, pa tudi sposobnost imaginacije, da zadeve sintetizira – in jih nato postavi v medsebojna dinamična in protislovna razmerja, zato da kritično pogojujejo, modulirajo in omejujejo drug drugega na način, ki napoveduje Freudovo prizadevanje, da bi – sto petdeset let pozneje – povzdignil etični položaj in merila množic. Upam, da sem nazadnje dokazala, da Kantova teorija estetske sodbe – in razsojanja o okusu še posebej – ter njegova umestitev focus imaginarius ponujata obet za kritično svetovljanstvo.