Pesem »Teorija strun« Richarda Jacksona in interpretacija poezije kot nezavednega stroja

Iztok Osojnik

DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v42.i3.06

Povzetek

Pesem »Teorija strun« kot prvo nagovarja odnos med poezijo in njenim tolmačenjem (na ozadju teorije, fizike, psihoanalize ali celo filozofije). V članku vpeljem nekaj konceptov, ki se osredotočijo na »madež« pesmi. Tega sproži jalovost iskanja pomena konvencionalne interpretacije pesmi. Da bi lahko posegel onkraj uveljavljenega načina tolmačenja, se naslonim na vprašanje notranjega zdaj-časa in nezavednega pesmi. Kako se zgodi pesem? Kdaj pride do njene uresničitve? Interpretativna aktualizacija pesmi mora izbrisati kakršnokoli konkretno individualnost. To, kar velja za nezavedno v Lacanovi psihoanalizi, velja tudi za poezijo: delovanje nezavednega se pokaže v njeni deformaciji, ne pa v vsebini. Torej vsaka subjektivnost (lirični subjekt), ki se ohranja, usmeri pozornost bralca na tako deformacijo, na madež, na krik v pesmi. Kako se madež oblikuje tako, da gre za pesem (jalove ljubezni, melanholije), ne pa na primer za fizikalno teorijo ali za mistično kontemplacijo božanske luči? Pesem »Teorija strun« vibrira med okruški sanj in potlačenim, »zapackanim« spominom travmatičnega jedra, ki poganja ponavljanje nelagodja tesnobe in stresa. Upam, da bo moje interpretativno ukvarjanje s pesmijo »Teorija strun« izzvalo vznik eksistencialne Stvari, ki se nam bo ponudila kot dar v neznosnem izmikanju. In prav to je tisto, kar pripisujemo učinku poetične diskurzivnosti.

Ključne besede

ameriška poezija; Jackson, Richard; literarna interpretacija; psihoanaliza; fenomenologija

Celotno besedilo:

PDF

Literatura

Beckett, Samuel. »Zamoči bolje (Worstward Ho)«. Literatura 26.275 (2014). 80–92.

Detela, Jure. Mah in srebro. Maribor: Založba Obzorja, 1983.

Dolar, Mladen. Bit in njen dvojnik. Ljubljana: Društvo za teoretično psihoanalizo, 2017.

Greene, Brian. The Elegant Universe. New York: Vintage Books, 2000.

Grlić, Danko. Ko je Niče. Beograd: Vuk Karadžić, 1969.

Hass, Robert. Twentieth Century Pleasures: Prose on Poetry. New York: The Ecco Press, 1984.

Heidegger, Martin. Bitak i vrijeme. Zagreb: Naprijed, 1985.

Hippel, Matthew von. »The Particle Code«. Scientific American 320.1 (January 2019). 28–33.

Jackson, Richard. The Dismantlig of Time in Contemporary Poetry. Tuscalosa in London: The University of Alabama Press, 1988.

– – –. Broken Horizons. Winston-Salem: LLC, 2018.

Kaku, Michio. Hyperspace. Oxford in New York: Oxford University Press, 1995.

Levinas, Emmanuel. Etika in neskončno / Čas in drugi. Ljubljana: Družina, 1988.

Medved, Andrej. Lacanova »zarečja«. Koper: Hyperion, Zrakogled, 2019.

Osojnik, Iztok. Somrak suverenosti. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2013.

Pascal, Blaise. Misli. Celje: Mohorjeva družba, 1986.

Ricoeur, Paul. Pripovedovani čas. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2003.

Schefer, Jean Louis. O svetu in gibanju podob. Koper: Hyperion, 2006.

Smith, Gary, ur. On Walter Benjamin: Critical Essays and Recollections. Cambridge, Massachusetts in London: The MIT Press, 1988.

Zupančič, Alenka. »Objektivni humor«. Problemi 7/8. Ljubljana: Društvo za teoretično psihoanalizo, 2018. 171–183.

Wittgenstein, Ludwig. O gotovosti. Ljubljana: LUD Literatura, 2004.



DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v42.i3.06