Odzivna ljubezen

Bernhard Waldenfels

Povzetek

K tematiki ljubezni pristopamo z vidika responzivne fenomenologije. Ta različica fenomenologije se navezuje na patično razsežnost izkustva. Ključni pojmi so pathos, odziv in diastasis. – Pathos ali Widerfahrnis pomeni, da se nam dogaja nekaj novega. Presenetljive dogodke spremljajo močna čustva, kot sta osuplost in strah. Tudi zaljubljenost je eno izmed njih. – Odzivnost pomeni, da se zapletemo s tem, kar je tuje in kar uhaja našemu dojemanju. Ustvarjalni odzivi, med katere sodi tudi izjavljanje ljubezni, se razlikujejo od običajnih odgovorov, ki le zapolnjujejo vrzeli. Nekaj, kar se nas dotakne, se spremeni v nekaj, na kar se odzivamo. Ta proces se tiče celotnega telesa, vključno z libidinalnim telesom. – Med patosom in odzivom je nepremostljiva razpoka, ki tvori posebne vrste zakasnitev, imenovano diastasis. Kar se nam zgodi, pride vedno prezgodaj; naši odzivi so vedno prepozni. Celo ljubezen med dvema se nikoli ne zgodi pari passu. – Tako je naš jaz razcepljen v tistega, ki utrpi, in tistega, ki se odzove: odzivam se na to, kar se mi dogaja. Tujost mene samega reflektira tujost Drugega, ki deluje kot nekakšen dvojnik. Tako se prepletata ljubezen do sebe in ljubezen do Drugega. – Patično je okuženo s patološkim. Patološka zev se razpre ali v smislu patosa brez odziva (šok, travma, zaslepljenost itd.) ali v smislu odziva brez patosa (apatija, avtistično vedenje, stereotipi). Odpira se prostor za različne spolne perverzije, ki mešajo ljubezen s sovraštvom. – Tako pa se odprejo poti za responzivno etiko, globoko zakoreninjeno v etosu čutov. Izumiti moramo, kako se bomo odzvali, ne moremo pa izumiti, na kaj se bomo odzvali. Skratka, odzivanje pomeni dajanje nečesa, česar ne vemo, podobno kot je ljubezen dajanje nečesa, česar nimamo. Fenomenološko analizo dopolnjujejo sklici na avtorje kot so Barthes, Goethe, Fontane, Lichtenberg, Proust, Sofokles in Valéry.

Ključne besede

fenomenologija; etika; ljubezen; patos; Drugi; odziv; želja; tujost

Celotno besedilo:

PDF (English)

Literatura

Bachtin, M. Michail. Die Ästhetik des Wortes. Ed. R. Grübel. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1979.

Barthes, Roland. Fragments d’un discours amoureux. Paris: Seuil, 1977.

– – –. “La chambre claire. Note sur la photographie.” Œuvres complètes V. Paris: Seuil, 2002.

– – –. Le neutre. Notes de cours au Collège de France. 1977–1978. Paris: Seuil, 2002.

Derrida, Jacques. Donner le temps I: La fausse monnaie. Paris: Galilée, 1991.

Freud, Sigmund. Aus der Geschichte einer infantilen Neurose. Gesammelte Werke XII. London: Imago, 1947.

Goldstein, Kurt. Der Aufbau des Organismus. Paderborn: Fink, 2014.

Lacan, Jacques. Le Séminaire. Livre XI: Les quatre concepts fondamentaux de la psychanalyse. Paris: Seuil. 1973.

Lessing, Gotthold Ephraim. “Hamburgische Dramaturgie.” Werke und Briefe, Bd. 6. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1985.

Levinas, Emmanuel. Autrement qu’être ou au-delà de l’essence. The Hague: Martinus Nijhoff, 1974.

Lichtenberg, Georg. “Christoph, Sudelbücher.” Schriften und Briefe, Bd. I. Munich: Hanser, 1968.

Merleau-Ponty, Maurice. Phénoménologie de la perception. Paris: Gallimard, 1945.

– – –. Signers. Paris: Gallimard, 1960.

Nietzsche, Friedrich. Also sprach Zarathustra (Kritische Studienausgabe, Bd. 4). Jenseits von Gut und Böse (Bd. 5). Berlin: De Gruyter, 1980.

Pape, Carin. Autonome Teilhaftigkeit und teilhaftige Autonomie. Der Andere in Michail M. Bachtins Frühwerk. Paderborn: Fink, 2015.

Plessner, Helmuth. “Lachen und Weinen.” Gesamelte Schriften, Bd. VII. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1982.

Proust, Marcel. A la recherche du temps perdue I. Paris: Gallimard, 1954.

Spitz, René. The First Year of Life. A Psychoanalytical Study of Normal and Deviant Development of Object Relations. New York: International Universities Press, 1965.

Valéry, Paul. Cahiers I. Paris: Gallimard, 1973.

– – –. “Tel Quel.” Œuvres II. Paris: Gallimard, 1960.

Waldenfels, Bernhard. Order in the Twilight. Trans. D. J. Parent. Athens: Ohio University Press, 1996.

– – –. Der Stachel des Fremden. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1990.

– – –. Antwortregister. Registers of Responding. Trans. D. Goodwin. Evanston, IL: Northwestern University Press (forthcoming).

– – –. “Die verspätete Antwort.” Deutsch-französische Gedankengänge. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1995.

– – –. Das leibliche Selbst. Ed. Regula Giuliani. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 2000.

– – –. Verfremdung der Moderne. Göttingen: Wallstein, 2001.

– – –. Bruchlinien der Erfahrung. Phänomenologie, Psychoanalyse, Phänomenotechnik. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 2002.

– – –. “Die Fremdheit des Eros.” Grenzen der Normalisierung. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1998.

– – –. “Homo respondens.” Sozialität und Alterität. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 2015. And in: Phainomena 92–93 (2015): 5–17.