Kdo govori v Montaignevih Esejih?

Marko Uršič

Povzetek

Zgodovinarji filozofije in književnosti radi poudarjajo, da je največja novost Esejev »odkritje posameznika«, namreč da je Montaigne svoje mišljenje in pisanje utemeljil na prepričanju, da se filozofija ne začne z »univerzalijami«, ampak s sámopremislekom, saj nosi »vsak človek v sebi celotno formo človeškega bivanja« (III/2). Esejistični diskurz, ki ga je oblikoval v preseku filozofije in književnosti, pa je »naravna« posledica takšnega izhodišča. – V tem prispevku si zastavljam tri vprašanja o singularnosti v Montaignevih esejih: 1. Ali esejistični diskurz bolj kot kak filozofsko abstraktni omogoča izražanje individualnosti govorca/pisca, in če je tako, ali naj to zmožnost eseja pripišemo predvsem njegovi literarni formi, ali pa gre bolj za odločitev, subjektivno intenco samega avtorja? O tem vprašanju razpravljam na »primeru« Montaignevega pisanja o smrti, ki ga v Esejih razvija na treh ravneh (če parafraziram Vladimirja Jankélévitcha): kot govor v tretji, drugi in prvi osebi, drugače rečeno, od filozofije prek pričevanja do osebne izpovedi, vse od eseja na sokratsko temo »filozofirati pomeni učiti se umreti« (I/20) prek pisma očetu po prijateljevi smrti do tiste »vaje« umiranja v osebni »predsmrtni izkušnji« (II/6) in naposled spričo neizbežne starostne bližine smrti (III/13). 2. Ali je v eseju res mogoče pisati o »samem sebi«, o svoji konkretni, človeški eksistenci? Je sploh mogoča takšna iskrenost, ki jo Montaigne zahteva od svojega pisanja? (»Ne sramuj se izreči, česar se ne sramuješ misliti.«) Mar ni mojemu pogledu bolj ali manj »zastrta« lastna duševna in telesna resničnost, tako da vselej, ko želim pisati o sebi, neizogibno pišem o nekem svojem »drugem jazu«, se ubesedujem kot literarni subjekt? O vprašanju možnosti esejistične sámoizpovedi bi lahko razpravljali na »primeru« Montaignovega pisanja o lastni telesnosti, ljubezenski strasti in starostnih tegobah in se navezali zlasti na njegov pozni esej »O Vergilijevih verzih« (III/5). 3. Kdo je esejistični subjekt? Se v subjektovem pogledu esejistični diskurz razlikuje od, na primer, osebnoizpovedne lirike? V formalnem pomenu gotovo, a tudi pri še tako osebnem eseju se razločujeta subjekt pisanja in zapisani subjekt. Montaigne v eseju »O zavračanju laži« (II/18) ugotavlja: »S tem, da sem se slikal za drugega [tj. za bralca], sem se naslikal tudi zase v bolj razvidnih barvah, kot sem jih videl poprej. Svoje knjige nisem nič bolj ustvaril, kot je ona ustvarila mene.« Lepo in resnično povedano! Jaz sam pa dodajam vprašanje, mar ne bi bilo dandanes, po štirih stoletjih razvoja novoveškega subjekta, bolje že v nagovoru bralcu reči takole: prav tega človeka (tj. subjekta esejev) bi rad naslikal »vsega in docela nagega« – in če bi bilo mogoče, bi bil to jaz sam, ne le kak moj »drugi jaz«, ampak rajši kar moj »prvi jaz«?

Ključne besede

literatura in filozofija; Montaigne, Michel de; esej; subjekt; individualnost; singularnost

Celotno besedilo:

PDF (English)

Literatura

Montaigne, Michel Eyquem de. The Complete Essays. Trans. Michael Andrew Screech. London: Penguin Books, 1991.

– – –. Les Essais I–III. Ed. Pierre Villey. Paris: Quadrige, Presses Universitaires de France, 1999 (3rd ed.).

– – –. Œuvres complètes, Lettres. Paris: Gallimard, 1962 (Bibliothèque de la Pléiade).

Conche, Marcel. Montaigne ou la conscience heureuse. Paris: Presses Universitaires de France, 2002 (4th ed.).

Jankélévitch, Vladimir. La mort. Paris: Flammarion, 1977.

Langer, Ullrich (ed.). The Cambridge Companion to Montaigne. Cambridge: Cambridge University Press, 2005.

Screech, M. A. Montaigne and Melancholy. The Wisdom of the Essays. Lanham (Maryland): Rowman & Littlefield Publishers, 2000 (2nd ed.).

Uršič, Marko. “Sedem filozofskih esejev p/o Montaignevih Esejih”. Sedmerke (Štirje časi – Poletje II.). Ljubljana: Cankarjeva založba, 2006. 159–378.