Hölderlinov sapfiški način: revizija mita o moškem pindarskem vidcu

Winfried Menninghaus

Povzetek

Od začetka 20. stoletja veljajo Hölderlinove pesmi iz let 1801–1805 za njegovo »pravo volilo« in pesnik–svečenik Pindar za njegov antični zgled. Študija odkriva kompleks ritmov, tem in mitičnih obzorij, ki so doslej prezrto (anti)gravitacijsko središče omenjenih pesmi in zahtevajo revizijo uveljavljene podobe o Hölderlinu. Antična referenca za to je pesnica Sapfo. Razprava pokaže, da je njena patografija erotičnih obsesij, situacij razhajanja in izkušenj staranja izjemno pomembna za definicijo tega, kar od konca 18. stoletja imenujemo »lirično«, ter da je Hölderlin znatno sodeloval pri tej samodefiniciji »lirike«, in sicer na osnovi svojega ukvarjanja z lezbično pesnico. – Vodilo celotne študije je slavna pesem »Hälfte des Lebens«, po objavi katere (1804) sam Hölderlin ni tiskal nobene več. V analizo Hölderlinovega jezikovnega ustvarjanja so vključeni mitološka obzorja pesmi, Hölderlinova filozofija »lepote« in osrednji vidiki njegove teorije pesnjenja.

Ključne besede

nemška poezija; Hölderlin, Friedrich; avtopoetika; literarni vplivi; Sapfo

Celotno besedilo:

PDF (English)