Aktantski modeli

Lado Kralj

Povzetek

Razprava zasleduje in komentira historični razvoj aktantskih modelov. Ti so svojo danes uveljavljeno obliko in terminologijo dobili pri A. J. Greimasu, po njem pa je koncept povzela A. Ubersfeld, ga prilagodila posebnim zahtevam dramske vrste in ga uveljavila kot uporaben instrument dramske analize. V rudimentarni obliki se aktantski model pojavi že v 2. pol. 18. st. in sicer ga prvi definira italijanski dramatik Carlo Gozzi, ob koncu 19. st. mu sledi G. Polti in v 20. st. V. Propp in E. Souriau. V tem razvoju je Greimas dodal bistveno novo dimenzijo, oprl se je namreč na teze jezikoslovca L. Tesnierja in aktantski model opredelil kot ekstrapolacijo sintaktične strukture.

Ključne besede

literarna teorija; teorija drame; dramska zgradba; dramska tehnika; aktantski modeli; Greimas, Julien Algirdas; Ubersfeld, Anne

Celotno besedilo:

PDF

Literatura

ECKERMANN, Johann Peter: Pogovori z Goethejem. Prev. J. Vidmar. Ljubljana, 1959. Izvirnik: Gespräche mit Goethe in den letzten Jahren seines Lebens, 1836–1848.

GOZZI, Carlo: Opere. Teatro e polemiche teatrali. Ur. Giuseppe Petronio. Milano, 1962.

GREIMAS, Algirdas Julien: Sémantique structurale. Pariz, 1966.

JAVORŠEK, Jan Jona: »Elementi Maeterlinckove dramske tehnike v Cankarjevi dramatiki.« Primerjalna književnost, 20, 1997, št. 1: 63–84.

LEWANDOWSKI, Theodor : Linguistisches Wörterbuch, I–III. Heidelberg, 1984 (I), 1985 (II), 1994 (III).

PIRJEVEC, Dušan: Ivan Cankar in evropska literatura. Ljubljana, 1964.

POLIT, Georges: Les Trente-six situations dramatiques. Pariz, 1980. Izvirnik: 1895.

PROPP, Vladimir: Morfologija skazki. Leningrad, 1928.

SOURIAU, Étienne: Les deux cent mille situations dramatiques. Pariz, 1950.

UBERSFELD, Anne: Lire le théâtre, I. Pariz, 1996 (19781).