Kitajske metafizične teorije o literaturi pred obdobjem dinastije Tang (618–907)

Maja Lavrač

Povzetek

Kitajske metafizične teorije o poeziji črpajo navdih iz transcendentnega misticizma Lao Zijeve in Zhuang Zijeve daoistične metafizike, zato so močno zaznamovane z njenim pojmovanjem preseganja dvojnosti med subjektivno in objektivno stvarnostjo. Poezijo pojmujejo kot del daoističnega pojmovanja Daoa, kot razodetje vesoljnega zakona, ki povezuje in združuje vse stvari v nedeljivo celotnost vsega bivajočega. – Lu Ji, eden pionirjev kitajske literarne teorije, ki je svojo teorijo o ustvarjalnem pisanju osnoval na temeljih daoistične metafizike, je v svojem Pesniškem eseju o literaturi izdelal model duhovnega potovanja, da bi opisal in prikazal operacije duha pri načrtovanju literarne kompozicije. – Eden najpomembnejših teoretikov v kitajski zgodovini pa je nedvomno Liu Xie, čigar knjiga Literarni duh: rezbarjenje zmajev je prva obsežna in sistematična razprava o literaturi v kitajskem jeziku. Liu Xie vidi izvor literature v Daou, v kozmosu. Tako kot Zhuang Zi poudarja postenje duha, ki lahko pripelje do stanja praznine in tišine, ki je potrebno, da lahko umetnikova ustvarjalna in predstavna moč zaživita svobodno in popolno.

Ključne besede

daoistična filozofija (Lao Zi, Zhuang Zi); kitajske metafizične teorije o literaturi (Lu Ji, Liu Xie); prva sistematična razprava o literaturi v kitajskem jeziku (Liu Xie); mistično zlitje z Daom; preseganje dvojnosti med subjektivnostjo in objektivnostjo

Celotno besedilo:

PDF