Interpretacija in dekonstrukcija: iterativnost in iterabilnost

Peter V. Zima

Povzetek

Članek analizira vlogo derridajevske dekonstrukcije v naših pogledih na interpretacijo in interpretacijske metode. Prejšnji teoretiki, npr. W. Kayser z werkimmanente Interpretation in J.-P. Richard z analyse thématique, so molče ali izrecno predpostavljali, da ponavljanje semantičnih enot povečuje ali utrjuje koherentnost literarnih besedil. Deridda pa v ostri kritiki Austinove in Searlove teorije govornega dejanja in Richardove metode trdi nasprotno in dokazuje, da ponavljanje razkraja pomen, ker semantične enote ni mogoče ponoviti, ne da bi se v novem kontekstu pomensko spremenila. J. Hillis Miller je v svojih dekonstrukcijskih analizah angleških in ameriških literarnih besedil to stališče do neke mere podprl in konkretiziral. Kljub temu pa lahko trdimo, da je dekonstrukcijska smer enostranska, saj ne upošteva dejstva, da ponavljanje ali redundanca ne povzročata samo semantičnih premikov (Derridajeve différance), ampak tudi utrjujeta pomen(e) besedil. Avtor zato zagovarja nadaljevanje dialoga med dekonstrukcijo in semiotiko.

Ključne besede

literarna interpretacija; interpretativne metode; dekonstrukcija in strukturalna semiotika; ponavljanje (iterativnost); iterabilnost; Iiterarnoznanstvena perspektiva dekonstrukcije; Austin; Searle; Greimas; Derrida; Miller

Celotno besedilo:

PDF