Reizem, OHO in poskus celostne umetnosti

Metka Zupančič

Povzetek

Predmet razprave je literarno in umetniško gibanje, ki sodi v slovensko književnost s konca šestdesetih let in je dobilo ime reizem, korenine pa ima po eni strani v konkretni poeziji, kakršna se je uveljavila po svetu, in v nekaterih literarnih manifestacijah neantropocentričnih in neantropomorfnih impulzov, med katerimi sta francoski novi roman in skupina Tel Quel. Ob bežnem prikazu glavnih potez gibanja razprava poudarja predvsem poskuse oblikovanja totalne, celostne umetnosti, poskuse preseganja ali izničevanja pregrad med različnimi umetnostnimi vrstami, med teorijo in prakso, in vzpostavitev dialoga z opisanimi predmeti, kar je od leta 1966 razvijala skupina OHO, začetnica in oblikovalka »reistične doktrine«. Ob. nekaterih tekstih Marka Pogačnika in Iztoka Geistra Plamna skuša pričujoči zapis pokazati, da ti pojavi, ki niso sprožili večjega odziva v slovenski literaturi, pomenijo eno izmed prvih manifestacij nove umetnosti; tako se skupina OHO vključuje v raziskave o sintetični umetnosti, umetnosti komunikacije.

Ključne besede

slovenska nova literatura 1966–1970 (skupina OHO, Pogačnik, Geister); reizem; francoska književnost; celostna umetnost (sintetična umetnost, umetnost komunikacije)

Celotno besedilo:

PDF