K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi

Janko Kos

Povzetek

Razprava izhaja iz znanih ali na novo eruiranih, včasih tudi šele hipotetično postavljenih vplivnih zvez, ki pripenjajo slovensko pripovedno prozo na vzorce evropskega proznega pripovedništva. S pomočjo takšnega komparativnega gradiva poskuša trdneje začrtati razvoj posameznih zvrsti in oblik slovenske pripovedne proze med Ciglerjem (Sreča v nesreči, 1836) in obdobjem po drugi svetovni vojni. S tega stališča odkriva v nji tri večje sklope: 1. razvoj vaške zgodbe (Dorfgeschichte) kot ene glavnih pripovednih zvrsti druge polovice 19. stoletja, z začetkom okoli leta 1860; 2. razvoj slovenskega romana od njegovih »predmeščanskih« in »meščanskih« tipov po 1860 do socialnorealističnega romana v 30. letih 20. stoletja in začetkov modernega romana po 1950, s kulminacijsko točko v komplicirani problematiki Cankarjevih romanov; 3. razvoj slovenske kratke proze, ki iz tradicionalnih oblik 19. stoletja (novela, slika, kratka povest, črtica) vodi k modernizirani obliki Cankarjeve črtice ali novele, nato pa k pripovedim S. Gruma in V. Bartola, ki so še na prehodu iz tradicionalne v modernejšo kratko prozo; ta se v eksistencialistični ali modernistični varianti formira šele po 1950.

Ključne besede

literarne zvrsti v slovenski prozi v 19. in 20. st.; vaška zgodba; roman; kratka pripovedna proza; slovenska literatura in Evropa

Celotno besedilo:

PDF