Silver fir (Abies alba Mill.) ectomycorrhiza across its areal – a review approach / Ektomikorizni simbionti bele jelke (Abies alba Mill.) na naravnem območju razširjenosti – pregled

Authors

  • Tina Unuk Slovenian Forestry Institute, Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenia
  • Tine Grebenc Slovenian Forestry Institute, Večna pot 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenia

DOI:

https://doi.org/10.3986/fbg0025

Abstract

Silver fir is a long-living ecologically valuable and indigenous conifer species. In temperate forests it is considered as a ˝stabilization tree species˝. Currently, knowledge of silver fir ectomycorrhiza community is manly based on morphological-anatomical description of ectomycorrhizal fungi and their fruiting bodies. Only recently few studies were published in which authors identified ectomycorrhizal symbionts of silver fir with an aid of molecular (DNA-based) markers. We analysed the silver fir ectomycorrhiza diversity and species richness from different geographic areas and stand types. From all together nine original studies we calculated average species richness as well as a Bray-Curtis similarity index. The highest species diversity was observed in studies where a combination of morphological-anatomical and molecular approaches were used for identification. Bray-Curtis similarity index indicated highest dissimilarity of the southern sites comparing to other areas. We correlated the observed outcome to differences in soil conditions, climate, and only basic identification approach.

Keywords: Silver fir, ectomycorrhiza, literature review, community composition, site conditions, species diversity, species richness

 

Bela jelka je vednozelena drevesna vrsta, ki ima v naravnih gozdovih ekološko pomembno vlogo, saj velja za stabilizacijsko drevesno vrsto. Podatki o ektomikoriznih simbiontih bele jelke pretežno temeljijo na morfološko-anatomskih opisih ektomikoriznih gliv in njihovih trosnjakov. Šele v zadnjih letih je bilo objavljenih nekaj študij, v katerih so avtorji združbo ektomikoriznih gliv bele jelke analizirali z molekularnimi pristopi. V preglednem članku smo analizirali rezultate pestrosti ektomikorize bele jelke z devet lokacij in preračunali povprečne vrednostmi vrstne pestrosti ter Bray-Curtisov indeks podobnosti združb. Največjo vrstno pestrost smo ugotovili za vzhodni del areala bele jelke. Poleg ugodnih rastiščnih razmer k temu predvidoma doprinesejo tudi kombinacija uporabljenih metod za identifikacijo. Bray-Curtisov indeks podobnosti združb kaže, da med zastopanimi regijami znotraj areala (centralna, vzhodna in južna) po vrstni sestavi najbolj odstopajo rastišča v južnem arealu bele jelke. Odstopanja vrstne sestave lahko povežemo z razlikami v pH tal, s tipom tal in s toplejšo, za belo jelko manj primerno klimo.

Ključne besede: bela jelka, ekomikoriza, pregledni članek, združba ektomikorize na jelki, rastišči pogoji, bogastvo vrst, vrstna pestrost

Downloads

Published

2017-09-22

Issue

Section

Articles