AUFKLÄRUNG ALI »EPISTEMOLOGIJA JE BREZ ZGODOVINE ZNANOSTI PRAZNA«

Abstract

Ob interpretaciji Kantovega pojmovanja Aufklärung je Foucault ekspliciral svojo teoretsko pozicijo, kar ima odločilne posledice za teorizacijo zgodovine znanosti kot tiste tradicije, ob kateri se je v Franciji ohranjala ravno njena dediščina. Aufklärung je koncept, ki zadeva sam modus zgodovinskosti in ga lahko razložimo kot nadaljnjo specifikacijo Foucaultove »arheološke faze«, kolikor pomeni njeno »pozitivno« dopolnitev, ki ji je utrla pot opredelitev zgodovine znanosti per negationem, s pojmoma diskontinuiranosti in historičnega apriorija. Aufklärung kot paradoksna točka križanja določenega zgodovinskega obdobja z občim načelom zgodovinskosti, kot točka, od koder se razsežnost zgodovine šele odpre in istočasno ustavi, otrdi, ponuja tudi izhodišče za nadaljnjo obdelavo Canguilhemove zgodovine znanosti v okviru razmerja med »znanstveno ideologijo« in znanostjo in vprašanja »nezamišljivega«, nezvedljivo ahistoričnega, »izključenega« momenta, ki vztraja v samem jedru modusa zgodovinskosti. V tej perspektivi ponuja Foucaultova Aufklärung rešitev za težave althusserjan-skega pojmovanja razvoja znanosti kot nenehnega ponavljanja epistemološkega reza med znanostjo in ideologijo, ki se ne more izogniti drsenju v slabo neskončnost.