De musica disserenda

Strobachov sindrom: François-Joseph Fétis, historični ponaredki in zgodnje obujanje stare glasbe

2024-01-25T13:05:08+01:00

Nekatere skladbe, ki jih je François- Joseph Fétis vključil v svoje zgodovinske koncerte, so danes znane kot »zgodovinski ponaredki«, ki jih je komponiral sam in jih pripisal Emiliu de’ Cavalieriju, Heinrichu Schützu, Alessandru Stradelli in drugim. V svoji Univerzalni biografiji glasbenikov je v smislu potegavščine za svojega izmišljenega skladatelja Jeana Strobacha ustvaril celo novo geslo. Pričujoča razprava sledi zgodovinskim glasbenim ponaredkom od Fétisa do Winfrieda Michela in ugotavlja, da so bili odkriti predvsem zato, ker so tako kot drugi kulturni artefakti sčasoma zastareli.

Raziskovanje Shiptonskega zaklada

2024-01-25T13:26:22+01:00

Avgusta 1840 je v pismu, objavljenem v reviji The Musical World, izšla notica o najdbi »štirih velikih železnih skrinj, polnih glasbenih knjig«; med njimi nekatere zelo redke in še neodkrite. V resnici je bila ta objava prevara. A kdo jo je zagrešil? Ta esej prinaša zbrane dokaze in skuša razrešiti skrivnost.

Profectio Moysis in Aegyptum (1784): ponarejen »neapeljski« oratorij?

2024-01-25T13:45:57+01:00

Izvod rokopisa oratorija Profectio Moysis in Aegyptum z letnico 1784, ki se danes nahaja v I-Mc, ima na naslovni strani pripis, da gre za pasticcio »slavnih neapeljskih mojstrov«. Ta vir je najverjetneje ponaredek, ki ga lahko povežemo s tremi neneapeljskimi skladatelji. Neapelj je v tem kontekstu zlorabljen zgolj iz tržnih razlogov.

Italijanska delavnica neo-poznosrednjeveških in renesančnih glasbil iz slonovine iz 19. stoletja

2024-01-25T13:50:08+01:00

Okoli 20 slonokoščenih strunskih glasbil, o katerih govori ta prispevek, predstavlja zelo homogeno skupino. Ohranjena so v treh večjih zbirkah in ustrezajo inštrumentariju, kot so ga uporabljali proti koncu srednjega veka in na začetku renesanse. Zdi se, da so bila ta glasbila izdelana v isti delavnici na koncu 19. stoletja. Ali gre za poskus rekonstrukcije ali so to ponaredki?

Izvirnik, ponaredek ali malo obojega? Vprašanje avtentičnosti pandurina Giovannija Smorsoneja

2024-01-25T14:05:49+01:00

V muzejski zbirki Državnega muzikološkega inštituta v Berlinu se nahaja pandurina, ki jo je izdelal Giovanni Smorsone. Glasbilo je v zbirko prišlo iz kroga violinskega ponarejevalca. Raziskave so pokazale, da vendarle ne gre za ponaredek, kljub temu da so bile odkrite nekatere spremembe na glasbilu, ki se ne skladajo z izvirnim glasbilom.

Ponarejena Ruckersova glasbila v zbirki Muzeja glasbil v Bruslju: primer raziskave tako imenovanega »Ruckers-Taskinovega« čembala

2024-01-25T14:14:16+01:00

Uporaba arheometričnih orodij je osvetlila dejansko preteklost tako imenovanega »Ruckers-Taskinovega« čembala (Muzej glasbil v Bruslju, inv. št. 3848), glasbila ki ni niti Ruckersovo niti Taskinovo, temveč francoski inštrument iz okoli leta 1695, ki ga je leta 1750 ponaredil Antoine Vater in leta 1774 restavriral Pascal Taskin.

»Avtentičnost« rekonstrukcije manjkajočih delov? Razmišljanje o nesmiselnem problemu

2024-01-25T14:23:44+01:00

Trdili bi lahko, da ob poslušanju glasbenega dela, ki ni popolnoma ohranjeno in je kak glas uredniško dodan, ne dobimo prave oziroma avtentične slike o skladatelju. A po drugi strani v primeru, da nepopolno ohranjene skladbe ignoriramo in jih sploh ne izvajamo, o skladatelju ne dobimo nobenega vtisa. Razprava obravnava vprašanje in upravičenost kritične uredniške rekonstrukcije večglasnih glasbenih del z enim ali več manjkajočimi glasovi s filozofskega, filološkega in praktičnega vidika ter vzpostavlja nekatera temeljna merila za sprejemljive končne izdelke.

Ponovno odkrita glasba za Tarquinio Molza: Cantate o nove alme/Mater misericordiae Domenica Michelija/Geronima Cavagglierija

2024-01-25T14:30:18+01:00

Nedavno odkritje modela za kontrafakturo je omogočilo identifikacijo avtorja skladbe, posvečene Tarquinii Molza. Skladba Domenica Michielija je zgodnejša kot druga dela, ki so ji jih posvetili drugi skladatelji. Nepopolno ohranjeni madrigal je mogoče delno rekonstruirati s pomočjo ustreznih glasov ohranjene kontrafakture, s čimer se odpirajo nove možnosti raziskav o Molzi in Micheliju, kot tudi procesu ustvarjanja novega besedila, ki ga je napisal Geronimo Cavaglieri.

Baletna partitura iz orkestralnih programskih skladb: glasba za balet Ukročena trmoglavka s koreografijo Lászla Seregija

2024-01-25T14:34:32+01:00

Madžarski koreograf László Seregi je leta 1994 ustvaril balet po Shakespearovem delu Ukročena trmoglavka. Z glasbenimi kolegi so uporabili enajst orkestrskih del Carla Goldmarka in jih sestavili tako, da se popolnoma prilegajo zgodbi, ki jo plesalci pripovedujejo skozi ples. Čeprav baletna partitura ne odraža skladateljevega prvotnega namena, njeni izvirnosti ni mogoče oporekati.

Ugotavljanje avtorstva v Wurstisenovi knjigi lutenjskih tabulatur

2024-01-25T14:38:27+01:00

Tako imenovana Wurstisenova knjiga lutenjskih tabulatur (CH-Bu, Ms. F.IX.70) je izjemna antologija, ki vsebuje obsežen repertoar, zapisan v nemški lutenjski tabulaturi ob koncu 16. stoletja. Najbrž gre za zasebno glasbeno zbirko, zato le redkokatera skladba v knjigi vsebuje ime ali oznako avtorja. Pričujoča razprava obravnava in interpretira nekatere pripise oziroma navedke avtorjev. Raziskava navaja tudi vire, ki jih je utegnil imeti na razpolago Emanuel Wurstisen, in poznejše tiske, ki bi bili lahko povezani z njegovo knjigo.

Debussyjev star hindujski napev (La Boîte à joujoux): šaljiva eksotična prevara in oživljanje prvobitne glasbe

2024-01-25T14:42:01+01:00

Debussyjev balet za otroke La Boîte à joujoux (1913) vsebuje potegavščino oziroma šaljivo posnemanje »klasičnega hindujskega petja«, ki predstavlja ključ do globljega razumevanja baleta, v katerem si je Debussy prizadeval pomladiti in revitalizirati zahodno glasbo s sklici na spontanost, po eni strani otroško in po drugi tisto, še prisotno v tujih tradicijah, ki naj bi bile bližje prvotni avtentičnosti.